Branje daljših pravljic ima več prednosti. Spodbuja razvoj koncentracije, domišlije in besedišča, otroci pa se s tem učijo tudi moralnih lekcij. Tako na primer branje daljših pravljic zahteva večjo stopnjo koncentracije in vztrajnosti, kar je koristno za izboljšanje sposobnosti branja in koncentracije pri otrocih in odraslih. 

Daljše pravljice ponujajo bogatejše svetove, like in zaplete, kar spodbuja domišlijo in kreativno razmišljanje. Branje takšnih zgodb lahko spodbuja ustvarjalnost in sposobnost reševanja problemov. Poleg tega pravljice pogosto vsebujejo moralne nauke in življenjske lekcije. Daljše pravljice imajo več prostora za razvoj karakterjev in bolj kompleksne zgodbe, kar omogoča boljše razumevanje teh naukov.

Z branjem daljših pravljic izboljšujemo besedni zaklad, saj se srečamo z novimi besedami in izrazi ter se naučimo njihovega pomena v kontektstu. Prav tako nam to omogoča razvoj globje povezave z liki in se bolj vživimo v zgodbo. To lahko spodbuja empatijo in razumevanje drugih perspektiv.

Vstopanje v čarobne svetove pravljic lahko pomaga zmanjšati stres in izboljšati duševno počutje.  Daljše pravljice sicer zahtevajo več časa in prakse za branje, a prav to nam lahko pomaga pri izboljšanju veščin branja, razumevanju besedila in hitrosti branja. Ker pogosto vključujejo več plasti zapleta, spodbujajo bralca k razmišljanju in analizi. To je lahko koristno za razvoj kritičnega razmišljanja.

Res je, da branje daljših pravljic zahteva več pozornosti in vztrajnosti, kar je koristno za razvoj teh veščin pri otrocih in odraslih. Prav tako omogočajo bolj poglobljeno in dolgotrajno literarno izkušnjo, kar lahko prinaša večje zadovoljstvo bralcu.

Torej, branje daljših pravljic je lahko zelo koristno za različne vidike razvoj in uživanje v literaturi.

Večina otroških psihologov se strinja, da pravljice malčkom pomagajo pri zorenju, ker jim omogočajo, da se obkrožijo z notranjo reprezentacijo v zgodbi predstavljenega konflikta in na njeni osnovi reproducirajo notranji konflikt, ne da bi ta povzročal ustrezno bolečino ali preprečil, da bi otrok
posegel v situacijo (operirati s to podobo je veliko lažje kot z resničnimi ljudmi iz otrokove okolice … in veliko ceneje).

Ko se spopademo z nevarnimi in zlobnimi pošastmi iz domišljijskega sveta in jih (s pomočjo pustolovskih tovarišev) porazimo, dobimo potrditev, da dobro vedno zmaga in da smo na strani dobrih (kar ni malo), saj bodo skupaj s pripadnostjo temu »klubu« – si mislimo – prej ali slej prišli tudi aplavz, odobravanje in dostop do vsega, kar si želimo, vključno z mirom, srečo, ljubeznijo tistih, ki jih imamo radi, in morda
(zakaj pa ne?) zaslužena nagrada v obliki vseh igrač, kar si jih je mogoče predstavljati.

Od junakov in princes se otroci učijo ustreznega ravnanja, tako v dobrih kot slabih trenutkih. Učijo se potrpljenja, poguma, vztrajnosti in vere, potrebnih za zmago nad zlobneži, ki se nam postavijo na pot: Ljudožercev, volkov, velikanov, zmajev, čarovnic in mačeh, ki predstavljajo najbolj nizkotne, zavrnjene ali strašne plati naših očetov, mater, učiteljev, starejših bratov in sester ter sovražno naravnanih »prijateljčkov« iz soseske.

Ob poslušanju zgodbe se lahko otrok na primer nauči, koliko je vredna iskrenost in da je treba spoštovati, kar pripada drugim, še preden ponotranji moralno-etično pojmovanje spoštovanja zasebne lastnine, čeprav so prenesene vrednote seveda impregnirane s kulturo, v kateri vzniknejo. Toda v
nasprotju s kakšnimi drugimi umetnostnimi stvaritvami, ki jih prizadene skoraj takojšnja izguba aktualnosti, so pravljice ostale aktualne in jih nove tehnologije še vedno uporabljajo ter izrabljajo do nepredstavljivih meja (celo za to, da napajajo z vsebino sto tisoče komercialnih izdelkov za otroke – in ne le zanje).

Vir:  JORGE BUCAY: NAJLEPŠE PRAVLJICE, DA SE BOLJE SPOZNAMO

Moč pravljic
Ne moremo mimo tega, da jih človeštvo potrebuje – tako otroci kot odrasli, tako pri nas kot po svetu. Rečemo lahko, da je pravljica most med otrokom in odraslim, med svetom realnosti, v katerem živimo, in svetom bujne domišljije. V čast in pomen pravljic je Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) 2. april, rojstni dan danskega pravljičarja Hansa C.  Andersena, razglasila za mednarodni dan knjig za otroke.

Pomen pravljic
Poslušanje in pripovedovanje pravljic sta za otroka pomembna razvojna spodbuda, saj so pravljice zelo pomembne pri nemotenem razvoju vsakega otroka tako na osebnostni, moralni kot socialno – čustveni ravni (Škrubej, 2017). So kakovostni vir razvijanja kompetenc, kot so bralna pismenost in jezikovne spretnosti. Pravljice otroku prebujajo številne podobe, ki se vtisnejo v njegovo notranjost in ga nagovarjajo z vso modrostjo, ki jo premorejo. V njegovem svetu obstajajo kot živi vir življenjskih spoznanj. Pravljice s svojo čarobnostjo, skrivnostnostjo in čudežnostjo imajo pri otroku drugačen pomen kot pri odraslem. Razlaga sporočil je lahko raznolika in prav je tako, zato pravljic nikoli ne interpretiramo, ampak pustimo, da vsak sam poišče ključ za njihovo osmišljanje in razumevanje. Otrok lahko iz iste pravljice izlušči različne pomene glede na svoje interese in potrebe v določenem obdobju.

Pravljice se med seboj precej razlikujejo tudi po zahtevnosti, vsebini in sporočilnosti. Prav tako dobri pravljica podnevi drugačno vrednost, otroku pomaga na poseben način osmisliti dan, medtem ko naj bo pred spanjem izbor pravljic vsebinsko preprost, božajoč, brez vznemirljivih dogajanj, z namenom sproščanja otroka, umirjanja in spanja brez razburljivih sanj. S prebiranjem pravljic lahko stopamo po poti do čustvene povezanosti z otrokom. Ta pripomore k temu, da bo otrok brez nelagodja izražal svoje strahove, upe, sanje in težave ter nam odprl pogled v svoje čustveno življenje. S pravljicami se uči veščin kritičnega in abstraktnega razmišljanja, prepozna pomen in moč posledic. Knjige so nepogrešljive igrače za možgane.

Branje pravljic
Pravljice so literarna vrsta, ki so primerne na vsaki razvojni stopnji, saj spodbujajo otrokove bralne in govorne sposobnosti. Z branjem širimo obzorja, bogatimo besedni zaklad in pridobivamo nova znanja o vsem, kar nas obkroža. Bolj kot bomo poznali svet okoli sebe, lažje se bomo razumeli in soočali sami s seboj. Razvoj otrokovega govora je izjemno pomemben, zato je naloga staršev in vzgojiteljev, da ga podpirajo, morebitne govorno-jezikovne težave pa čim prej prepoznajo in jih s pomočjo strokovnjakov pomagajo odpraviti.

Ključno obdobje za govorni razvoj so prva tri leta življenja, ko začnejo otroci oblikovati prve besede, sprva enozložne kombinacije samoglasnikov in soglasnikov, iz katerih nato oblikujejo besed in stavke. Starši in vzgojitelji jih lahko v tem obdobju podprejo tako, da jim prebirajo pravljice, pesmice ter jih spodbujajo, da se nanje odzivajo. Prav zato je nadvse pomembno, da se zgodnjem otroštvu starši posvetijo živi komunikaciji z otrokom. Ta omogoča učenje slušnih razlik med glasovi in tako pozitivno vpliva na nadaljnji razvoj otrokovega  govora (Newman, 2017).

Čarobne, barvite in skrivnostne pravljice, položene v zibelko, razveseljujejo, tolažijo, zabavajo, spodbujajo domišljijo in učijo. So prve vzgojiteljice in učiteljice. Z vsakodnevnim branjem in pripovedovanjem pravljic otrokom od rojstva naoprej ustvarjamo temelj zdrave osebnosti, saj omogočajo razvoj empatije, solidarnosti in pomagajo pri osmišljanju življenja (Dolinšek-Bubnič, 1999).

Z branjem pravljic vzgajamo in izobražujemo otroka, najpomembnejše pa je, da z otrokom vzpostavljamo pristen in trden odnos. Če bo branje del otrokovega vsakdana, mu bo poseganje po knjigah vir zabave in informacij ter prešlo v navado, vsebina pa bo nahranila njegovo srce, um in dušo. Delimo z otroki veselje do besed in knjig, medtem ko stopajo po poti do bralnih spretnosti.

Domišljija in ustvarjalnost
Pravljice so dobro vzgojno sredstvo, s katerim lahko brez slave vesti ustavimo vsakodnevne obveznosti in skrbi. Prijetno se je namreč malce umiriti in se prepustiti zgodbam, ki nas ponesejo v domišljijske svetove princesk in superjunakov, na različne konce sveta, k drugim ljudem in običajem.

Z avtorjem Brunom Bettelheimom (2014) se lahko strinjamo, da so pravljice polne simbolike in pomagajo pri spopadanju z eksistencialnimi problemi in notranjimi težavami, ki se jim ne smemo izogniti, saj je to bistveno za naš obstoj. V njih navadno nastopa junak, s katerim se otroci z lahkoto poistovetijo. Ta junak se v pravljici ukvarja s težavami, ki jih prinaša življenje, ter se znjimi pogumno in iznajdljivo spopada, jih aktivno rešuje in premaguje. Povsem naravno je, da ga pri tem obhajajo različna čustva, ki jih poznamo vsi ljudje, od bolečine, strahu in jeze do poguma in zmagoslavja. Prav to, kar prinaša resnično življenje, otroci spoznavajo prek pravljic. Ko se otroci potopijo v svoj domišljijski svet, se identificirajo s pravljičnimi bitji in skupaj z njimi iščejo rešitve, obhajajo jih različna čustva in premagujejo ovire, ki jih prinaša življenje.

Domišljija v zgonjih letih pomeni pomemben korak v odraslo dobo. Med igro in ustvarjanjem domišljijskih likov in zgodb otrok razvija svoje zmožnosti na vseh področjih, tako kognitivnih kot tudi socialnih. Prav je, da se pri otrocih spodbuja domišljija, kajti iz tega se rojevajo kreativnost in nove zamisli. Humor in pozitivno mišljenje sprožata tudi pozitivna čustva in razpoloženja, spodbujata in negujeta potrebo po otroški domišljiji, razvijata njegov intelekt, prav tako pa usmerjata k rešitvi problema, ki ga vznemirja. Pravljice so zdravilo za plašne, zapostavljene ali fizično šibkejše otroke. Otroška domišljija odpira svetova, za katere odrasli ne vemo, da obstajajo. Pomaga nam, da spoznamo odnose, ki jih še ne poznamo, ter znamo ločiti, kaj je dobro in kaj slabo. S pravljicami nam ni nikoli dolgčas, saj nas potolažijo, ponudijo rešitev in uspavajo.

Ure pravljic
So neformalna oblika skupinskega bibilopedagoškega dela v splošni knjižnici in imajo prav tako vidno vlogo pri razvijanju bralne pismenosti. Interaktivno branje vključuje otroka v besedilo in ilustracije tako, da o prebranem in videnem premišljuje, to začuti in komentira. Z analizo ilustracij razvija logično sklepanje oziroma »branje med vrsticami« (Newman, 2017). Po prebrani pravljici si otroci z veseljem izposodijo še kakšno knjigo. Izposojene knjige iz knjićnice imajo prav poseben čar. V njih so zapisane zgodbe mnogih otrok, ki so si jih izposodili. Kakšne pustolovščine

Doživijo te knjige! S takšno domišljijo otroku odpremo sobe neznanih otrok, s katerimi se prek knjige lahko povežejo.

Medgeneracijska vez
Stari starši so bolj kot kdor koli drug varuhi družinskih zgodb in tkalci vezi družinske preteklosti s prihodnostjo. Zgodbe o družinskih prednikih gradijo otroku samozavest in mu vlivajo moč. Občutek pripadnosti v njih razvija družinski ponos. Otroci potrebujejo junake, s katerimi se identificirajo, in so zelo obogateni, če lahko v svojih družinah najdejo ljudi, ki jih navdihujejo in usmerjajo. Prav tako obožujejo zgodbe, ki so se zgodile nekoč davno, daleč stran. Pustolovščine in vznemirjenost preteklosti jih očarajo. Ohranjanje in prenašanje družinskih zgodb je dragoceno darilo, ki ga stari starši lahko dajo svojim radovednim vnukom.

Bralna pismenost vključuje medgeneracijsko branje znotraj družine, povezano s pismenostjo v najširšem pomenu besede, ko hkrati sodelujejo različne generacije in se skupaj učijo. Bralec predvsem bere z namenom, da preživi čas z otrokom in z njim vzpostavlja pozitiven čustveni odnos, spodbuja radovednost in aktivnost otrok, da čim bolj razvijajo pojmovno znanje in si bogatijo besedišče (Pečjak, 2010).

Sodobna tehnologija/pravljice v klasični knjižni obliki
Sodobna tehnologija ne more biti glavna ovira pri vzgoji strastnega bralca. Pravljice odkrivajo veliko dragocenosti, ki jih uporabljamo na poti odraščanja, zato naj starši televizijo in računalniške igrice večkrat zamenjajo s prebiranjem in listanjem pravljic. Prav tako ne moremo knjige primerjati z gledanjem risank, ki so pogosto agresivne in površinske, v njih se prizori menjajo tako hitro, da otroka ne zmorejo resnično nagovoriti. Pravljice ponujajo umiritev in kreiranje podob znotraj lastne domišljije, ki vznikajo iz človeških globin ter obenem podarjajo odraslim in otrokom dragocen skupen čas. Ta je obogaten s čustvenim stikom, ki otroke in odrasle hrani na poseben način. Z branjem si delimo znanje, izkušnje in modrosti človeštva, a tudi načrte, upanja in hrepenenja posameznikov. V skupnem branju med različnimi generacijami spoznavamo drug drugega, predajamo in ohranjamo znanje, poglabljamo čustvene vezi, enostavno nam je lepo.

Kako močan pomen imajo pravljice, nam z znamenitim citatom sporoča Albert Einstein: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim berite pravljice. Če želite, da bodo še bolj inteligentni, jim berite še več pravljic.«

Viri in literatura:

Bettelheim, B. (2014). Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Studia humanitatis.
Dolinšek.Bubnič, M. (1999). Beri mi in se pogovarjaj z mano!: priročnik z nasveti za kreativno uporabo otroških slikanic. Epta.
Newman, N. (2017). Vzgajanje strastnih bralcev: 5 preprostih korakov do uspeha v šoli in življenju.
Založba KMŠ.
Pečjak, S. (2010). Psihološki vidiki bralne pismenosti: od teorije k praksi. Znanstvena založba Filozofske fakultete.
50 modrih izjav Alberta Einsteina. Vir modrosti.
https://.virmodrosti.com/modrost/50-modrih-izjav.alberta.einsterina/
Slovenska sekcija IBBY. 2. april-mednarodni dan knjig za otroke.
https://www.ibby.si/index.php/int-ibby/ibby-2-april/256-2-april-mednarodni-dan-knjig-za-otroke/
Knjižničarske novice
https://knjiznicarske-novice.si/novica/525/pokazi

Velik del književnosti, ki naj bi razvijala otrokov um in osebnost, za to nalogo ni primeren, saj ne vzpodbuja in privzgaja tistih sposobnosti, ki jih otrok za premagovanje težkih notranjih problemov najbolj potrebuje. Če hoče zgodba zares pritegniti otrokovo pozornost, ga mora zabavati in predramiti njegovo radovednost. Toda če hoče tudi obogatiti njegovo življenje, mora spodbujati njegovo domišljijo; mu pomagati, da razvija svoj razum in si pojasnjuje svoja čustva; biti mora uglašena z njegovimi strahovi in prizadevanji; priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo. V celotni »otroški književnosti« ne bi našli skorajda ničesar, kar bi lahko v omenjenih in številnih drugih pogledih tako obogatilo in zadovoljilo otroka in odraslega kakor ljudska pravljica.

Ljudske pravljice veliko bolj kot katero koli drugo čtivo izhajajo iz otrokovega dejanskega psihološkega in čustvenega stanja. O otrokovih hudih notranjih pritiskih pripovedujejo na način, ki ga otrok nezavedno razume, in ne da bi podcenjevale izredno resne notranje boje, ki spremljajo odraščanje, nudijo primere tako začasnih kot trajnih razrešitev problemov, ki mučijo otroka. Številni starši verjamejo, da je treba otroku slikati samo prijetne podobe o izpolnjevanju želja – da sme torej spoznati samo svetle plati življenja. Toda takšen enoličen jedilnik samo enostransko hrani duha. Pravljice na najrazličnejše načine otrokom sporočajo ravno to: da se v življenju ni mogoče izogniti spopadanju z resnimi težavami, da je ta boj bistveni del človekovega obstoja – toda če človek pred njim ne beži, temveč se neomajno postavlja po robu nepričakovanim in pogosto nezasluženim težavam, premaga vse ovire in na koncu zmaga. O tem, kako naj se sooča s problemi in varno odrašča, dokler ne bo dozorel, potrebuje otrok predvsem nasvete v simbolični obliki. Pravljica otroka pošteno seznanja z osnovnimi človekovimi bivanjskimi stiskami (npr. smrt).

Za razliko od mnogih sodobnih zgodb za otroke je v pravljicah zlo prav tako vedno prisotno kakor dobro – prav kakor v življenju zmeraj srečujemo dobro in zlo in kot je vsak človek nagnjen k obojemu. Ta dvojnost ustvarja moralni problem, za njegovo razrešitev pa se je treba boriti. Zlo ni povsem brez privlačnosti in pogosto začasno prevlada. V mnogih pravljicah vsiljivcu uspe začasno zasesti mesto, ki po pravici pripada junaku. Če je vživljanje v pravljice moralna vzgojna izkušnja, potem to ni zaradi tega, ker je hudodelec na koncu kaznovan, čeprav tudi to ni čisto brez pomena. Enako kot v življenju tudi v pravljicah kazen ali strah pred njo le v majhni meri preprečujeta zločin. Veliko učinkovitejše je spoznanje, da se zločin ne splača, in ravno zato v pravljicah hudobnež vedno potegne kratko. Zgodbe ali tipski liki, kakršna sta Obuti maček, ki z zvijačami poskrbi za junakovo srečo, in Jakec, ki velikanu ukrade več zlatnikov, ne izgrajujejo značaja s spodbujanjem k izbiranju med dobrim in zlom, ampak otroku zbujajo upanje, da lahko tudi najslabotnejši v življenju uspejo. Téma teh zgodb ni moralna izbira, temveč zagotovilo, da v življenju lahko uspeš. Tudi to, ali verjameš v možnost, da boš premagal življenjske težave, ali pa v življenju pričakujejo poraz, je zelo pomemben eksistencialni problem.

Pravljica eksistencialne bojazni in probleme jemlje zelo resno in se z njimi neposredno ukvarja. Poleg tega nudi pravljica rešitve, ki so prilagojene otrokovi stopnji razumevanja. Pravljice, npr., načenjajo problem želje po večnem življenju, saj se nekatere končujejo takole: »In še vedno živita, če še nista umrla.« Drug konec: »In sta srečno živela vse svoje žive dni«, otroka niti za hip ne preslepi, da je mogoče živeti večno, temveč mu daje slutiti, kaj lahko edino ublaži našo bolečino zaradi kratkosti življenja na tem svetu: da vzpostavimo zares zadovoljujoč odnos z drugim človekom. 

Zgodbe nas učijo, da takrat dosežemo največjo čustveno varnost in najbolj trajno zvezo, ki sta človeku v življenju dosegljivi. Samo to pa nam lahko prežene strah pred smrtjo. Pravljica nam še pripoveduje, da človek ne občuti želje po večnem življenju, če je našel pravo, zrelo ljubezen.
Otrok iz iste pravljice izlušči različne pomene glede na svoje interese in potrebe v nekem obdobju. Če ima priložnost, se vrne k isti pravljici, kadar je stare pomene pripravljen razširiti ali jih nadomestiti z novimi.

Ko govorim, npr., o Janku in Metki, poudarjam otrokovo težnjo, da se oklepa staršev, čeprav je že čas, da bi se samostojno soočil s svetom, pa tudi njegovo potrebo, da bi presegel prvotno oralno stopnjo, ki jo simbolizira sladkosnednost otrok, ko se znajdeta pred hišico iz medenjakov. Torej bi lahko upravičeno trdili, da je ta zgodba najbolj privlačna in koristna za otroka v starosti, ko se ugodni vpliv pravljic šele pričenja, se pravi okrog štirih ali petih let. Toda tesnoba pred ločitvijo ter strah pred lakoto in z njim povezana požrešnost niso omejeni na neko posebno razvojno stopnjo. Takšni strahovi se v nezavednem pojavljajo v vseh starostih, zato ima ta pravljica pomen tudi za veliko starejše otroke in opogumlja tudi njih. Če navedem nekaj primerov:

Neko deklico sta v otroštvu očarala Janko in Metka, tako da je iz stalnega prebiranja te pravljice in sanjarjenja o njej črpala veliko tolažbe. Ta deklica je bila pod vplivom nekaj let starejšega brata. Ko je deklica odraščala, se je še naprej zanašala na brata, zato jo je ta značilnost zgodbe pomirjala. Kot odrasla ženska je spoznala, da je ta pravljica veliko pripomogla k temu, da se je otresla odvisnosti od brata. Prepričala jo je, da ni nujno, da bi zgodnja odvisnost od brata preprečevala njeno kasnejšo premoč. Tako ji je zgodba, ki je bila zanjo v otroštvu pomembna iz enega razloga, kazala pot tudi v adolescenci, toda iz povsem drugega razloga.

Osrednji motiv Sneguljčice je, kako deklica v puberteti v vseh ozirih prekaša hudobno mačeho, ta pa ji iz ljubosumnosti odreka samostojno življenje – kar simbolizirajo mačehini poskusi, da bi Sneguljčico ubila. Vendar je bil najgloblji pomen, ki ga je zgodba imela za neko petletno deklico, precej oddaljen od takšnih pubertetniških problemov. Zgodba jo je spodbujala, naj ne obupuje: Sneguljčico, ki jo je izdala njena mačeha, so rešili moški junaki. Deklica je verjela, da ji Sneguljčica kaže pravo pot, zato se je obrnila k očetu, ki se je odzval naklonjeno. Srečni konec pravljice je deklici pokazal brezbrižnost. Tako ima lahko pravljica enako velik pomen za petletnega in za trinajstletnega otroka, čeprav iz nje črpata docela drugačen osebni pomen.

V pravljici Motovilka izvemo, da je čarovnica zaprla Motovilko v stolp, ko je ta dopolnila dvanajst let. Toda nekega petletnega fantka je zgodba opogumila na povsem drugačen način. Ko je izvedel, da bo morala njegova stara mati, ki je nanj pazila čez dan – njegova mati je bila zaposlena, očeta pa ni imel – zaradi hude bolezni v bolnišnico, je prosil, naj mu berejo pravljico o Motovilki. Predvsem ga je zelo privlačila misel, da je nadomestna mati deklico zaprla v stolp in jo tako obvarovala vseh nevarnosti. Toda za tega fantka je bil še pomembnejši drugi osrednji motiv zgodbe: da je Motovilki lastno telo nudilo sredstvo, s katerim se je rešila iz stiske – kite, po katerih se je kraljevič povzpel do njene izbe v stolpu. Dejstvo, da ji je lastno telo ponudilo rešilno vrv, mu je zagotavljalo, da bo v stiski tudi sam našel vir varnosti v lastnem telesu. 

S temi primeru skušam pokazati, da imajo pravljice ne glede na starost in spol junaka velik psihološki pomen za fante in dekleta vseh starosti. Iz pravljic je mogoče črpati bogate osebne pomene, ker otroku omogočajo različne identifikacije, ko se zaporedoma ukvarja z različnimi problemi. Ker ne moremo vedeti, katera pravljica bo za določenega otroka v neki starosti najpomembnejša, se ne moremo sami odločiti, kdaj naj mu pripovedujemo katero
izmed številnih pravljic in zakaj. Izbere jo lahko samo otrok sam. Na svojo izbiro nas opozori z močnimi čustvenimi odzivi, ki jih neka pravljica prebudi v zavestnem in nezavednem delu njegove duševnosti. Pri pripovedovanju zgodb je vedno najbolje slediti otroku. Celo če oče ali mati pravilno uganeta, zakaj se je njun otrok čustveno navezal na neko zgodbo, je bolje, da to spoznanje zadržita zase. Najpomembnejše izkušnje in reakcije majhnega otroka so v veliki meri nezavedne in naj bi takšne tudi ostale, dokler otrok ne doseže večje zrelosti in razumevanja. Vedno, če gre za otroka, pa šeposebej, je vsiljivo, če komu razlagamo njegove nezavedne misli in mu uzaveščamo, kar želi ohraniti predzavestno. Za otrokovo dobro počutje sta enako pomembna 2 občutka: da oče ali mati delita njegova čustva, ker uživata v isti pravljici, in da ne poznata njegovih skritih misli, dokler se sam ne odloči, da jima jih bo razkril. Če pokažeta, da jih že poznata, jima ne bo mogel podariti najdragocenejšega darila, namreč deliti z njima, kar je bilo doslej skrivno in samo njegovo. Ker pa sta oče ali mati poleg vsega še toliko močnejša od otroka, se mu lahko njuna prevlada zdi brezmejna – in zato uničujoča – če je videti, kot da bereta njegove skrite misli in poznata njegova najskrivnejša čustva, še preden se jih sam zave.

Poleg tega lahko, če otroku razlagamo, zakaj ga neka pravljica tako privlači, uničimo čar zgodbe, ki je v veliki meri odvisen od tega, da otrok ne ve natanko, zakaj je tako očaran. Če zgodba izgubi svojo čarobno moč, otroku ne more več pomagati pri samostojnem prizadevanju in obvladovanju problema, zaradi katerega je bila zanj v prvi vrsti pomembna. Interpretacije odraslih, naj bodo še tako pravilne, otroka prikrajšajo za občutek, da je bil samostojno, z večkratnim poslušanjem zgodbe in razmišljanjem o njej, kos težavni situaciji.

VIR: Bettelheim, B. (1999). Raba čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia HumanitatisSORODNE