Moč pravljic
Ne moremo mimo tega, da jih človeštvo potrebuje – tako otroci kot odrasli, tako pri nas kot po svetu. Rečemo lahko, da je pravljica most med otrokom in odraslim, med svetom realnosti, v katerem živimo, in svetom bujne domišljije. V čast in pomen pravljic je Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) 2. april, rojstni dan danskega pravljičarja Hansa C. Andersena, razglasila za mednarodni dan knjig za otroke.
Pomen pravljic
Poslušanje in pripovedovanje pravljic sta za otroka pomembna razvojna spodbuda, saj so pravljice zelo pomembne pri nemotenem razvoju vsakega otroka tako na osebnostni, moralni kot socialno – čustveni ravni (Škrubej, 2017). So kakovostni vir razvijanja kompetenc, kot so bralna pismenost in jezikovne spretnosti. Pravljice otroku prebujajo številne podobe, ki se vtisnejo v njegovo notranjost in ga nagovarjajo z vso modrostjo, ki jo premorejo. V njegovem svetu obstajajo kot živi vir življenjskih spoznanj. Pravljice s svojo čarobnostjo, skrivnostnostjo in čudežnostjo imajo pri otroku drugačen pomen kot pri odraslem. Razlaga sporočil je lahko raznolika in prav je tako, zato pravljic nikoli ne interpretiramo, ampak pustimo, da vsak sam poišče ključ za njihovo osmišljanje in razumevanje. Otrok lahko iz iste pravljice izlušči različne pomene glede na svoje interese in potrebe v določenem obdobju.
Pravljice se med seboj precej razlikujejo tudi po zahtevnosti, vsebini in sporočilnosti. Prav tako dobri pravljica podnevi drugačno vrednost, otroku pomaga na poseben način osmisliti dan, medtem ko naj bo pred spanjem izbor pravljic vsebinsko preprost, božajoč, brez vznemirljivih dogajanj, z namenom sproščanja otroka, umirjanja in spanja brez razburljivih sanj. S prebiranjem pravljic lahko stopamo po poti do čustvene povezanosti z otrokom. Ta pripomore k temu, da bo otrok brez nelagodja izražal svoje strahove, upe, sanje in težave ter nam odprl pogled v svoje čustveno življenje. S pravljicami se uči veščin kritičnega in abstraktnega razmišljanja, prepozna pomen in moč posledic. Knjige so nepogrešljive igrače za možgane.
Branje pravljic
Pravljice so literarna vrsta, ki so primerne na vsaki razvojni stopnji, saj spodbujajo otrokove bralne in govorne sposobnosti. Z branjem širimo obzorja, bogatimo besedni zaklad in pridobivamo nova znanja o vsem, kar nas obkroža. Bolj kot bomo poznali svet okoli sebe, lažje se bomo razumeli in soočali sami s seboj. Razvoj otrokovega govora je izjemno pomemben, zato je naloga staršev in vzgojiteljev, da ga podpirajo, morebitne govorno-jezikovne težave pa čim prej prepoznajo in jih s pomočjo strokovnjakov pomagajo odpraviti.
Ključno obdobje za govorni razvoj so prva tri leta življenja, ko začnejo otroci oblikovati prve besede, sprva enozložne kombinacije samoglasnikov in soglasnikov, iz katerih nato oblikujejo besed in stavke. Starši in vzgojitelji jih lahko v tem obdobju podprejo tako, da jim prebirajo pravljice, pesmice ter jih spodbujajo, da se nanje odzivajo. Prav zato je nadvse pomembno, da se zgodnjem otroštvu starši posvetijo živi komunikaciji z otrokom. Ta omogoča učenje slušnih razlik med glasovi in tako pozitivno vpliva na nadaljnji razvoj otrokovega govora (Newman, 2017).
Čarobne, barvite in skrivnostne pravljice, položene v zibelko, razveseljujejo, tolažijo, zabavajo, spodbujajo domišljijo in učijo. So prve vzgojiteljice in učiteljice. Z vsakodnevnim branjem in pripovedovanjem pravljic otrokom od rojstva naoprej ustvarjamo temelj zdrave osebnosti, saj omogočajo razvoj empatije, solidarnosti in pomagajo pri osmišljanju življenja (Dolinšek-Bubnič, 1999).
Z branjem pravljic vzgajamo in izobražujemo otroka, najpomembnejše pa je, da z otrokom vzpostavljamo pristen in trden odnos. Če bo branje del otrokovega vsakdana, mu bo poseganje po knjigah vir zabave in informacij ter prešlo v navado, vsebina pa bo nahranila njegovo srce, um in dušo. Delimo z otroki veselje do besed in knjig, medtem ko stopajo po poti do bralnih spretnosti.
Domišljija in ustvarjalnost
Pravljice so dobro vzgojno sredstvo, s katerim lahko brez slave vesti ustavimo vsakodnevne obveznosti in skrbi. Prijetno se je namreč malce umiriti in se prepustiti zgodbam, ki nas ponesejo v domišljijske svetove princesk in superjunakov, na različne konce sveta, k drugim ljudem in običajem.
Z avtorjem Brunom Bettelheimom (2014) se lahko strinjamo, da so pravljice polne simbolike in pomagajo pri spopadanju z eksistencialnimi problemi in notranjimi težavami, ki se jim ne smemo izogniti, saj je to bistveno za naš obstoj. V njih navadno nastopa junak, s katerim se otroci z lahkoto poistovetijo. Ta junak se v pravljici ukvarja s težavami, ki jih prinaša življenje, ter se znjimi pogumno in iznajdljivo spopada, jih aktivno rešuje in premaguje. Povsem naravno je, da ga pri tem obhajajo različna čustva, ki jih poznamo vsi ljudje, od bolečine, strahu in jeze do poguma in zmagoslavja. Prav to, kar prinaša resnično življenje, otroci spoznavajo prek pravljic. Ko se otroci potopijo v svoj domišljijski svet, se identificirajo s pravljičnimi bitji in skupaj z njimi iščejo rešitve, obhajajo jih različna čustva in premagujejo ovire, ki jih prinaša življenje.
Domišljija v zgonjih letih pomeni pomemben korak v odraslo dobo. Med igro in ustvarjanjem domišljijskih likov in zgodb otrok razvija svoje zmožnosti na vseh področjih, tako kognitivnih kot tudi socialnih. Prav je, da se pri otrocih spodbuja domišljija, kajti iz tega se rojevajo kreativnost in nove zamisli. Humor in pozitivno mišljenje sprožata tudi pozitivna čustva in razpoloženja, spodbujata in negujeta potrebo po otroški domišljiji, razvijata njegov intelekt, prav tako pa usmerjata k rešitvi problema, ki ga vznemirja. Pravljice so zdravilo za plašne, zapostavljene ali fizično šibkejše otroke. Otroška domišljija odpira svetova, za katere odrasli ne vemo, da obstajajo. Pomaga nam, da spoznamo odnose, ki jih še ne poznamo, ter znamo ločiti, kaj je dobro in kaj slabo. S pravljicami nam ni nikoli dolgčas, saj nas potolažijo, ponudijo rešitev in uspavajo.
Ure pravljic
So neformalna oblika skupinskega bibilopedagoškega dela v splošni knjižnici in imajo prav tako vidno vlogo pri razvijanju bralne pismenosti. Interaktivno branje vključuje otroka v besedilo in ilustracije tako, da o prebranem in videnem premišljuje, to začuti in komentira. Z analizo ilustracij razvija logično sklepanje oziroma »branje med vrsticami« (Newman, 2017). Po prebrani pravljici si otroci z veseljem izposodijo še kakšno knjigo. Izposojene knjige iz knjićnice imajo prav poseben čar. V njih so zapisane zgodbe mnogih otrok, ki so si jih izposodili. Kakšne pustolovščine
Doživijo te knjige! S takšno domišljijo otroku odpremo sobe neznanih otrok, s katerimi se prek knjige lahko povežejo.
Medgeneracijska vez
Stari starši so bolj kot kdor koli drug varuhi družinskih zgodb in tkalci vezi družinske preteklosti s prihodnostjo. Zgodbe o družinskih prednikih gradijo otroku samozavest in mu vlivajo moč. Občutek pripadnosti v njih razvija družinski ponos. Otroci potrebujejo junake, s katerimi se identificirajo, in so zelo obogateni, če lahko v svojih družinah najdejo ljudi, ki jih navdihujejo in usmerjajo. Prav tako obožujejo zgodbe, ki so se zgodile nekoč davno, daleč stran. Pustolovščine in vznemirjenost preteklosti jih očarajo. Ohranjanje in prenašanje družinskih zgodb je dragoceno darilo, ki ga stari starši lahko dajo svojim radovednim vnukom.
Bralna pismenost vključuje medgeneracijsko branje znotraj družine, povezano s pismenostjo v najširšem pomenu besede, ko hkrati sodelujejo različne generacije in se skupaj učijo. Bralec predvsem bere z namenom, da preživi čas z otrokom in z njim vzpostavlja pozitiven čustveni odnos, spodbuja radovednost in aktivnost otrok, da čim bolj razvijajo pojmovno znanje in si bogatijo besedišče (Pečjak, 2010).
Sodobna tehnologija/pravljice v klasični knjižni obliki
Sodobna tehnologija ne more biti glavna ovira pri vzgoji strastnega bralca. Pravljice odkrivajo veliko dragocenosti, ki jih uporabljamo na poti odraščanja, zato naj starši televizijo in računalniške igrice večkrat zamenjajo s prebiranjem in listanjem pravljic. Prav tako ne moremo knjige primerjati z gledanjem risank, ki so pogosto agresivne in površinske, v njih se prizori menjajo tako hitro, da otroka ne zmorejo resnično nagovoriti. Pravljice ponujajo umiritev in kreiranje podob znotraj lastne domišljije, ki vznikajo iz človeških globin ter obenem podarjajo odraslim in otrokom dragocen skupen čas. Ta je obogaten s čustvenim stikom, ki otroke in odrasle hrani na poseben način. Z branjem si delimo znanje, izkušnje in modrosti človeštva, a tudi načrte, upanja in hrepenenja posameznikov. V skupnem branju med različnimi generacijami spoznavamo drug drugega, predajamo in ohranjamo znanje, poglabljamo čustvene vezi, enostavno nam je lepo.
Kako močan pomen imajo pravljice, nam z znamenitim citatom sporoča Albert Einstein: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim berite pravljice. Če želite, da bodo še bolj inteligentni, jim berite še več pravljic.«
Viri in literatura:
Bettelheim, B. (2014). Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Studia humanitatis.
Dolinšek.Bubnič, M. (1999). Beri mi in se pogovarjaj z mano!: priročnik z nasveti za kreativno uporabo otroških slikanic. Epta.
Newman, N. (2017). Vzgajanje strastnih bralcev: 5 preprostih korakov do uspeha v šoli in življenju.
Založba KMŠ.
Pečjak, S. (2010). Psihološki vidiki bralne pismenosti: od teorije k praksi. Znanstvena založba Filozofske fakultete.
50 modrih izjav Alberta Einsteina. Vir modrosti.
https://.virmodrosti.com/modrost/50-modrih-izjav.alberta.einsterina/
Slovenska sekcija IBBY. 2. april-mednarodni dan knjig za otroke.
https://www.ibby.si/index.php/int-ibby/ibby-2-april/256-2-april-mednarodni-dan-knjig-za-otroke/
Knjižničarske novice
https://knjiznicarske-novice.si/novica/525/pokazi
