Mala Blani in pogumna murva
Mala Blani se iz velikega mesta preseli na vas, kjer je zanjo novo čisto vse, razen murve, ki so ji jo podarili njeni prijatelji ob selitvi. Ko murva nekega dne zboli in “umre”, je Blani zelo žalostna. A murva čez čas znova zraste in s tem Blani opogumi, da je z vztrajnostjo in pogumom mogoče premagati marsikatero težavo.
Je pravljica z vzpodbudnim sporočilom o vztrajnosti in pogumu ter o izzivih, ki jih stalno postavlja pred nas življenje.
Po mnenju izdajatelja je pravljica primerna za otroke prve triade, večje otroke in tudi odrasle, še posebej tiste, ki se soočajo s selitvijo, ločitvijo ali izgubo ljubljene osebe. ( Format A4, trde platnice, 28 strani, male tiskane črke, zlato tisk na platnici).
Recenzija pravljic Sija, zvezdica, ki si je želela živeti na Zemlji ter Mala Blani in pogumna murva
Bella Weaver, je sveže ime med pisateljicami in pisatelji. Njeni pravljici bi pravzaprav lahko uvrstili v skupino večnaslovniških del, torej literature, ki se obrača bralcem različnih starosti, tako odraslim kot mlajšim. Predstavlja se nam z dvema krajšima zgodbama, s pravljico o Siji, zvezdici, ki si je želela živeti na Zemlji in z zgodbico Mala Blani in pogumna murva. Obema je skupno, da je v ospredju pripovedi doživljanje otroka, njegova čustva in hrepenenje. V prvi si zvezdica Sija želi resničnega, polnega življenja, kot si ga lahko ogleduje na Zemlji, glavna junakinja Blani pa preživlja stisko ob selitvi na deželo, negotovosti ob novih okoliščinah ter soočenju s končnostjo življenja pa naj bo to človeško ali smrt drevesa.
Pisateljica se je pripovedi o tem lotila z veliko mero izvirnosti in sposobnosti oblikovanja svojih likov. Kar je še posebej pohvalno za pisatelja začetnika. Ne manjka ji tudi fantazijske barvitosti. Njena velika odlika pa je prav gotovo toplo etično sporočilo. Tako v prvi zvezdni pravljici izpostavi pomen dobrote in dela za ljudi v stiski, v drugem pa pomen poguma in vztrajnosti. Ali kot pravi sama: »Nič ni večno, vse se spreminja.« Prav je, da opozorimo tudi na pisateljičino prijazno sliko podeželja, za katero je mestnim otrokom prav hudo, ko jo po uspešnem rojstnem dnevu morajo zapustiti. Mogoče bi lahko pisateljica slog še izboljšala, vendar bo za to, upam, glede na to, da je to šele začetek, še veliko priložnosti.
Le pogumno naprej!
Lucija Magajna (upokojena šolska knjižničarka in dolgoletna pravljičarka)