ISSN 2738-5337, Bella Weaver, Ottie se skoti

»Pasja mamica in očka sta se imela silno rada. Tako je nekega lepega popoldneva ta velika ljubezen obrodila sadove … Skotili so se jima trije belorožnati mladiči, Odi, Ottie in Oton.«

Otroška slikanica že v samem začetku nakaže na pravi model družine, v kateri prevladuje ljubezen. Glavna junakinja zgodbe je Ottie. Bralec kmalu začuti lagodje ter srečo, ki kipita okoli mladičev. Nekajkrat omenjena vzrediteljica le postransko vpliva na samo zgodbo. Izvaja osnovne prijeme pri sami vzgoji mladičev, medtem ko starša nista več omenjena. Za njima se izgubijo vse sledi. A kljub vsemu bralec v zgodbi ne more spregledati družinskih vrednot. Ker pa se v življenju ne cedita samo »med in mleko«, se nekje v ozadju začutijo tudi prihajajoče nevarnosti in skrbi, do katerih pride takoj, ko mladi kužki odrastejo. Avtorica te prihajajoče težave nakaže že s stavkom, v katerem zapiše, »Tako se je vedno bolj bližal čas, ko je bilo treba poiskati nove lastnike za prav vsakega mladička posebej.«

Ob tem bralec začuti tesnobo oziroma se zave težav, ki nam vsakodnevno pretijo. Že takoj po odhodu Odi in Otona k novim, prijaznim lastnikom, se Ottie iz ljubečega okolja prestavi v bolečo samoto. Ob tem se vprašamo, čemu prav ona? Je kaj napačnega storila ali pa se je narava neusmiljeno poigrala z njo? Morda so kriva njena daljša ušesa ali pa debelost, da je ni nihče izbral? V nadaljevanju zgodbe se zavemo pomanjkljivosti družbe, saj zaradi njenega nerazumevanja drugačnih zapademo v temačno vzdušje. Zanimivo se zdi, da vzrediteljica kljub Ottinim težavam ostane ravnodušna in nam daje občutek, da vselej obstaja nekdo, ki zna prisluhniti drugačnim. Pri tem zgodba doseže sam vrh razpleta, kajti v tistem trenutku, ko Ottie in z njo bralec ne vidita več luči na koncu predora, v njeno življenje nenadoma vstopi rešitev … Tudi Ottie končno nekdo izbere … Dobi nove skrbnike in bralec ugotovi, da se juha nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha. Ottino razmišljanje bi zlahka ocenil kot povprečno razmišljanje človeka, ko brez svojih vplivov ali napačnih dejanj zapade v težave. Predvsem pa se mi zgodba zdi kakor nalašč za mlade poslušalce, ki se še ne zavedajo vsakodnevnih težav in lastnih postopkov še ne povezujejo s posledicami. Zato takšna zgodba v človeku zlahka prebudi sočustvovanje in razumevanje. Nauči nas, da ob težavah, ki nas v življenju pogosto pestijo, ne smemo kloniti, ker se vselej za vsako težavo najde rešitev.

Slikanica je obogatena s tako izbranimi ilustracijami, da bralec ne potrebuje veliko domišljije, da bi zgodbo razumel. Prepričan sem, da bodo mladi, ki jim je slikanica namenjena, zlahka dojeli bistvo zgodbe in se ob rešitvi Ottie veselili. Zgodba se konča z zadnjo ilustracijo, na kateri Ottie v objemu novih skrbnikov zapušča svoj rodni kraj. A po drugi strani pa se zaradi oznanila, da že prihaja naslednja slikanica o vragolijah in dogodivščinah prisrčne psičke, Ottie, v novem domu, bralcu vzbudi silna radovednost, kaj bo sledilo oziroma, kaj bo Ottie še ušpičila.

Stan Dirdeny