Ottie v novem domu
Ottie končno pride v svoj novi dom. A nič ni tako, kot je bila navajena. Ljubeznivi in skrbni gospodar ji pomaga, da se počasi privadi na novo okolje. Kmalu spozna tudi psička Barija in mucka Puhija, s katerimi ustvarijo pravo živalsko bratovščino. A mala psička Ottie še ne ve, kaj je prav in kaj narobe.
Je poučna in zabavna slikanica o dogodivščinah psičke Ottie in druga po vrsti iz zbirke »Lepo jih je imeti, a je zanje treba skrbeti.« Spodbuja prijateljstvo in osvešča, kaj se lahko zgodi, če se lastnik kužka premalo pouči o njegovih potrebah. Po mnenju izdajatelja je slikanica primerna za predšolske otroke in
otroke 1. triade OŠ.
(Format 20 x 20 cm, mehke platnice, 36 strani, male tiskane črke).
Recenzija pravljice Ottie v novem domu
ISSN 2738-5337, Bella Weaver, Ottie v novem domu
Z velikim veseljem sem se vrnil k pustolovščinam male Ottie. Tokratna zgodba se razvija spodbudno v neki posebni sferi optimizma. Takšne in podobne zgodbe nas pogosto lahko presenetijo. Ni nujno, da ima tako delo klasično dramsko strukturo, kjer se zgodba začne zapletati v uvodu in napetost raste do samega vrha, tako da se nek problem razreši oziroma konča šele v veselem ali žalostnem koncu.
Sam začetek zgodbe sem zlahka ocenil sila pozitivno, v njem pa Ottie ni v nikakršni nevarnosti, temveč živi obdana z ljubeznijo. Ampak še preden pa si ob prebiranju zgodbe izoblikujemo mnenje, pa opazimo ilustracije, ki v tem delu po slogu bistveno ne odstopajo od prvega dela, le barve so nekoliko posebne, veliko bolj intenzivne in bralcu dajo nek poseben občutek, oziroma nas napolnijo z nekim upanjem na veselo zgodbo.
Če povzamem samo zgodbo, se Ottie pod vplivom preteklosti hitro sooči s strahovi, čeprav novi gospodarji do nje niso slabi. Po eni strani ji nudijo odlične pogoje bivanja, a po drugi strani se niso dovolj podučili o njenih resničnih potrebah. Avtorica nam že v začetku zgodbe postreže z novostjo, s prijateljstvom z raznovrstnimi živalmi, z mačkom Puhijem in psom Barijem. V zgodbi ni med njimi niti v eni sami besedi zaznati že dobro znanega sovraštva med psi in mačkami, temveč pravo sodelovanje v ustvarjanju bratovščine. Razigrana Ottie hitro pozabi na preteklost in se preda igri. Ob tem nas avtorica rada opomni na pogosto težavo, ko posvojena žival ne loči med prav in narobe. Tako Ottie poskrbi za nered. Toda kljub muham ji gospodar ničesar ne očita. Nudijo ji vso ljubezen, pri čemer pa je Ottie ne izkorišča v negativno smer.
Tik pred koncem pa bralec doživi trenutek, ko pomisli, da se bo zgodba iz komedije sprevrgla v tragedijo. Ottie v igrivosti in raziskovanju življenja zanese na cesto pred avtomobil. Takrat bralca stisne v prsih in v pričakovanju najhujšega zgodbo z strahom bere naprej. Toda prav kmalu se potrdi, da izrek na koncu tunela vselej vidimo luč drži. Ottie preživi, a namesto, da bi jo gospodar okaral, ji z ljubeznijo obljubi, da bosta oba odšla na šolanje, da se kaj takega nikoli več ne bi ponovilo. Toda Ottie, ki nesebično misli še na druge, gospodarja takoj poprosi za dovoljenje, da bi na šolanje lahko vzela zraven še svoja prijatelja psa Barija in mačka Puhija. Zgodba se poučno konča, ko dobi dovoljenje.
Zgodba me je navdušila in podučila, da se enostavno moramo pustiti voditi sami zgodbi, pa kamorkoli jo že zanese, in lepo bi bilo, da bi tako kot Ottie tudi ljudje, čeprav smo si različni, med seboj sklepali prijateljstva in spoštovali drug drugega. Ob pričakovanju nadaljevanja tretjega dela poudarjam, da globina barv in nekoliko drugačen slog ilustracij človeka v domišljiji povsem prerodi. Predvsem pa, da zgodba človeku pusti nek poseben vtis, ki takšen ljubeč odnos do živali iz zgodbe preslika v resnični svet.
Stan Dirdeny, pisatelj mladinske fantazijske literature