Večina otroških psihologov se strinja, da pravljice malčkom pomagajo pri zorenju, ker jim omogočajo, da se obkrožijo z notranjo reprezentacijo v zgodbi predstavljenega konflikta in na njeni osnovi reproducirajo notranji konflikt, ne da bi ta povzročal ustrezno bolečino ali preprečil, da bi otrok
posegel v situacijo (operirati s to podobo je veliko lažje kot z resničnimi ljudmi iz otrokove okolice … in veliko ceneje).
Ko se spopademo z nevarnimi in zlobnimi pošastmi iz domišljijskega sveta in jih (s pomočjo pustolovskih tovarišev) porazimo, dobimo potrditev, da dobro vedno zmaga in da smo na strani dobrih (kar ni malo), saj bodo skupaj s pripadnostjo temu »klubu« – si mislimo – prej ali slej prišli tudi aplavz, odobravanje in dostop do vsega, kar si želimo, vključno z mirom, srečo, ljubeznijo tistih, ki jih imamo radi, in morda
(zakaj pa ne?) zaslužena nagrada v obliki vseh igrač, kar si jih je mogoče predstavljati.
Od junakov in princes se otroci učijo ustreznega ravnanja, tako v dobrih kot slabih trenutkih. Učijo se potrpljenja, poguma, vztrajnosti in vere, potrebnih za zmago nad zlobneži, ki se nam postavijo na pot: Ljudožercev, volkov, velikanov, zmajev, čarovnic in mačeh, ki predstavljajo najbolj nizkotne, zavrnjene ali strašne plati naših očetov, mater, učiteljev, starejših bratov in sester ter sovražno naravnanih »prijateljčkov« iz soseske.
Ob poslušanju zgodbe se lahko otrok na primer nauči, koliko je vredna iskrenost in da je treba spoštovati, kar pripada drugim, še preden ponotranji moralno-etično pojmovanje spoštovanja zasebne lastnine, čeprav so prenesene vrednote seveda impregnirane s kulturo, v kateri vzniknejo. Toda v
nasprotju s kakšnimi drugimi umetnostnimi stvaritvami, ki jih prizadene skoraj takojšnja izguba aktualnosti, so pravljice ostale aktualne in jih nove tehnologije še vedno uporabljajo ter izrabljajo do nepredstavljivih meja (celo za to, da napajajo z vsebino sto tisoče komercialnih izdelkov za otroke – in ne le zanje).
Vir: JORGE BUCAY: NAJLEPŠE PRAVLJICE, DA SE BOLJE SPOZNAMO
