Pozneje, ko že odrastemo, pravljice ohranjajo zmožnost, da nas spremljajo in nam pomagajo zdraviti
izkušnje, misli in čustva, in sicer tako, da nas povežejo z bolj čustvenim svetom simbolnega jezika. Ta
dejansko deluje kakor most, ki preskoči razum in nas popelje naravnost v skrite resnice človekovega
srca ter nas primora, da se odrečemo logiki čistega razuma, ki je tako cenzorska kot varljiva.
Z metaforo kot svojim praporom postanejo nekatere zgodbe najboljše orodje za introspekcijo, ki nas
zmore osvoboditi pogojevanj otipljivega sveta. Tako lahko, z roko v roki s pravljicami, v svojih srcih
raziščemo fragmente resnice v naših vsakdanjih lažeh, in tako dosežemo, da svoje percepcije realnega
univerzuma ne pačimo še naprej, kakor nam najbolj ustreza.
Velikokrat smo kakor tisti sloviti slepci iz Perraultove pravljice, ki so prvič naleteli na slona, vendar potem
niso znali sestaviti posameznih zaznav vsakega od njih v skupno sliko, da bi dojeli, kakšna je ta velikanska
žival v resnici. Vse prevečkrat se zmotimo, ko mislimo, da je informacija, ki jo dobimo od čutov, edina pravilna, ali ko
slepo zaupamo v ideje in vnaprej določene pojme, s katerimi smo bili vzgojeni.
Pravljica, fikcija in metafora stavijo na »drugo pot« do modrosti, ki je ne predelujemo intelektualno s
poznavanjem ustreznih informacij, temveč prek doživetega poistovetenja s pripovedjo in sinhronosti, ki
jo je bralec zmožen najti, da prilagodi notranja iskanja fiktivni situaciji zgodbe.
Trdim, da eden od razlogov za večno aktualnost pravljic izvira iz dejstva, da teh pravljic, najbolj
priljubljenih in znanih, nikoli do konca ne razložimo in da vedno obstaja možnost za nove interpretacije,
kar jasno, okoli njih ustvari avro čarobnosti, skrivnostnosti in privlačnosti.
Vir: JORGE BUCAY: NAJLEPŠE PRAVLJICE, DA SE BOLJE SPOZNAMO
